Jožica Gričar z Gozdarskega inštituta Slovenije na gozd ne gleda kot običajna sprehajalka, temveč ga opazuje skorajda z očmi forenzičarke. V poletnem vonju smole in buhtenju zelenja ne vidi zgolj življenja, ampak prepoznava drevesa, ki se v vročini dušijo in pripravljajo na svoj konec. Jesen, ki nas številne pogosto očara s paleto svojih barv, pa zanjo nima zlatega pridiha, saj v njenih barvah vidi rezultat poletnega stresa in procese razpadanja, torej, barve jeseni so odtenki umiranja. Raziskovalka izpostavlja fascinanten biološki podatek, da so drevesa v resnici večinoma mrtva. Od 90 do 95 o
V sklepni epizodi serije Cianokast novinarji razgrnemo, kaj monitoring cianobakterij pove o naših vodah in zakaj so uporabniki mnogih priljubljenih voda v Sloveniji pogosto prepuščeni samim sebi. V zadnjem delu serije v ospredje stopijo novinarji Strašno hudih, Klara Škrinjar, Zarja Muršič, Samo Demšar in Maja Čakarić, in se posvetijo vprašanju, ki ga je pravzaprav odprla Veronina izkušnja in pogovori z raziskovalkami na NIB: kako dobro v resnici poznamo kakovost voda, v katerih se poleti hladimo, in v katere se z navdušenjem podajo psi. Slovenija ima vzpostavljen sistem nadzora za uradna kopa
Kako lahko organizmi, ki so ustvarili kisik in omogočili življenje na Zemlji, zdaj vplivajo na zdravje ljudi in njihovih ljubljenčkov? V drugi epizodi se podamo v laboratorij Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer raziskovalke razkrivajo fascinanten svet cianobakterij in hkrati opozarjajo, da nas lahko na pogled kristalno čista tudi prevara. Cianobakterije so z nami dobesedno celo večnost, tri in pol milijarde let. Ustvarile so kisik, omogočile razvoj življenja in še danes živijo v skoraj vsakem kotičku planeta, od termalnih vrelcev do snega, kopalniških fug in jezer. So drobne, a izjemno p
Avgustovsko popoldne na gramoznici v Kidričevem je bilo videti popolno. Voda je bila videti čista, kot vedno turkizne barve, trenutek je bil primeren za rekreacijo in sladoled. Psičko Verono pa je tako kot vedno nezaustavljivo gnalo v vodo. Z užitkom je zagrabila palico, prekrito z rjavkasto oblogo in … le kakšno uro pozneje se je radosten dan zanjo in njeno lastnico Zarjo sprevrgel v nočno moro. Verona je nenadzorovano drgetala, izgubila nadzor nad zadnjimi nogami, imela silovite krče, tako da so sredi noči pristali v veterinarski kliniki. Da je preživela, se lahko zahvali le veterinarki, ki
Matija Tomc je idejni vodja, producent in fotograf projekta Facing Death - Soočanja s smrtjo. S sodelavci ustvarjajo estetsko dovršene diptihe: dve fotografiji iste osebe, kjer portret živega človeka zre neposredno v svoj posmrtni obraz. Pred desetimi leti je bil še močno vpet v modno fotografijo; italijanska izdaja revije Vogue ga je denimo uvrstila med osem najbolj nadarjenih modnih fotografov. Tam so spodobujali raznolike projekte in med drugim odprli tudi temo post-mortem fotografije. In takrat je počasi pri njem začela zoreti zamisel o sodobnih posmrtnih portretih. Spominja se posmrtnih f
Dočakali smo smrt, dočakali smo »končni« konec, a majhni konci se v našem telesu dogajajo ves čas. Kako se razlikujejo od tistih zadnjih? Kaj se zgodi, ko bi se moralo nekaj končati, pa vztraja? In ko pravi konec pride, kaj nas razgradi in kako? V tokratni epizodi podkasta Navodil za konec gledamo naše celice pod mikroskopom e. Raziskujemo, kaj se z njimi dogaja v trenutku, ko zadnjič izdihnemo, in kaj se zgodi potem z našimi celicami ter vsemi drugimi prebivalkami in prebivalci našega telesa. Vse to mi pomagata razumeti dr. Mateja Erdani Kreft, raziskovalka in profesorica celične biologije z
S smrtjo se je nekoliko nepričakovano srečala, ko je za magistrsko nalogo v Maroku raziskovala starodavne sisteme namakanja. Družina iz vasice ob vznožju gorovja Atlas, pri kateri je takrat bivala, je medse sprejela brezdomnega sorodnika. Bil je neozdravljivo bolan. In tako je pod isto streho, kjer je delala, spremljala proces umiranja. Opazovala je, kako so umirajočega sredi hiše umivali, ga hranili in molili ob njem, medtem ko so se v istem prostoru igrali otroci. Smrt je bila skozi družinske in družbene rituale več kot očitno vtkana v življenje in nikakor ločena od njega. In v Sloveniji? Na
Pred tremi leti sem prvič v odraslosti od blizu spoznavala proces umiranja. Bil je boleč in težak. Spremljala sem umiranje očeta svoje takrat partnerke, zdaj žene, ki je bil dolgo bolan. V tistem časa nama je izjemno prav prišel podkast Ologies, v katerem je Alie Ward večkrat govorila o smrti, umiranju in žalovanju. Takrat se je v meni porodila želja, da bi nekoč pripravila podkast o tem zahtevnem obdobju. Zdaj je tu. V prvem delu serije Navodila za konec, ki ga vodim Zarja, spoznamo procese umiranja. Nikdar niso enaki, čeprav pri vseh potekajo podobno. Konec dočakamo vsi, a vsak na svoj način
Glasovi tišine z Matejo Lopuh, zdravnico, ki spremlja človeka do zadnjega koraka. Smrt opisuje kot »eksplozijo neporabljene energije«, v kateri se sprostijo neizpolnjene sanje, načrti, vizije in ljubezen. Svojcem kot strokovnjakinja paliativne medicine pomaga to energijo ujeti, namesto da pred njo zbežijo. Vodi Center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v Splošni bolnišnici Jesenice. Njena pot pa se je začela v anesteziologiji, kjer so jo pacienti z neozdravljivimi boleznimi hitro naučili, da medicina nima odgovorov na vsa vprašanja. Spoznala je koncept »totalne bol
Maji in Klari se pridružuje komunikatorka znanosti Zarja Muršič. Skupaj bodo v serijah, Navodila za konec in Glasovi tišine, raziskovale temo, pred katero najraje zamižimo: smrt.
Ena soba, ena miza in šest znanstvenic. Izmenjava družboslovnih, humanističnih in naravoslovnih vpogledov. Za sam epilog serije o ženskih perspektivah v znanosti v Sloveniji spoznate akademsko in intelektualno »smetano« v živo. No, na zahtevo in na daljavo. Na posnetku okrogle mize z naslovom »Mesto žensk(e) je v znanosti: od nevidnih v preteklosti do ustvarjalk prihodnosti« lahko spremljate pogovor o zgodovinski dediščini znanstvenic, ki so kljub nevidnosti pomembno prispevale k razvoju slovenske znanosti, pa vplivu njihove zapuščine na sodobne raziskovalke in intelektualke. Kako preteklost v
Predzadnja epizoda se zazre v prihodnost znanosti. Kaj ji preti? Razmišljamo o »paktih molka« – o zgodovinskih, imperialnih, kolonialnih, genocidnih, ki danes povezujejo države EU, pa tudi o zgodovini znanosti – ki imajo visoko ceno. Sodobni znanosti, ki je še vedno večinsko nekritična, moškosrediščna in evropocentrična, grozijo nove nevarnosti: psevdoznanost, »Google« strokovnjaki, kultura Silicijeve doline, tehnološki determinizem. Zakaj so humanistični, kritični pogledi znanstvenic na tehnologijo nujni, nam iz Kalifornije pomaga razumeti dr. Nina Beguš, raziskovalka na univerzi v Berkeleyju
V tej epizodi vstopimo v novo ero. Brbotanje novega sistema in novih začetkov 90. let. Ženske študije postanejo del univerzitetnega in raziskovalnega prostora. Prof. dr. Eva Bahovec in prof. dr. Milica Antić Gaber orišeta začetke teh programov. A napredek se kmalu izkaže za nepopolnega. Spoznamo učinek steklenega stropa, spolne kvote v politiki, feminizacijo poklicev, simbolno nasilje in retradicionalizacijo. Iz arhiva dokazov potegnemo nedavni primer osrednjega filozofskega dogodka v Sloveniji ob dnevu filozofije. Pogled v sedanjost razkrije, da se breme skrbstvenega dela spet vali na hrbte ž
Tretja epizoda nas popelje v 2. polovico 20. stoletja, v čas Jugoslavije. Ženska gibanja so ob sprejemanju novih socialnih politik oblikovala ideal zaposlene matere, kar je skupaj z revolucijo v hormonski kontracepciji, s svetovanjem o njeni rabi kot zdravniški dolžnosti in s pravico do splava ženske katapultiralo v vse sfere dela in znanosti. Zato se poglobimo v socialne okoliščine, ki so ženske pri prodoru v javnost podprle, in jih primerjamo z današnjimi: koliko žensk je danes v znanosti in koliko sredstev za raziskovanje je več ... ali manj kot v Jugoslaviji? S prof. dr. Jano Javornik in d
V drugem delu odkrijemo žensko, ki je navdihnila besedo »scientist«. Potujemo med 18. stoletjem in prvo polovico 20. stoletja, ko se znanost iz salonov preseli v institucije. Francoska revolucija premožnim ženskam rahlo odpre vrata v znanost, s čimer se nam razširi polje razumevanja, da poleg spola produkcijo znanja oblikuje tudi družbeni razred. Spoznamo prve astronomke, matematičarke in Nobelovo nagrajenko. V slovenski prostor vstopamo prek Zofke Kveder, ene od prvih slovenskih pisateljic, ter prve slovenske zdravnice, Eleonore Jenko. Njuni zgodbi nas pripeljeta do raziskovalke prof. dr. Kat
Serijo Znanost brez kravate začenjamo pri samih koreninah. Zakopljemo se globoko v zgodovino, in sicer v začetke ustvarjanja vednosti in prispevkov žensk. Potovanje začnemo v samih povojih znanja, v sumerski civilizaciji, ki je položila prve plasti, iz katerih se je pozneje razvila tudi zahodna tradicija. Obiščemo Stari Egipt in Grčijo. Razmišljamo o duhu tistega časa in o tem, kako se je ideja o potiskanju žensk ob rob javnega valila do Aristotla, somišljenikov in naprej v srednji vek, kjer se seznanimo z mistikinjami in alkimistkami ter s prvimi koraki botaničark in astronomk. V drugem delu
Na Mirovnem inštitutu deluje že skoraj osemnajst let. Maja Ladić je svojo pot začela kot študentka pri prepisovanju intervjujev z izbrisanimi, kar je bila njena vstopna točka v svet boja za človekove pravice in soočanja s sistemskimi krivicami. Kasneje jo je pot vodila v Ruando, kjer je sodelovala pri razvojnih projektih. Tam se je osebno soočila s posledicami genocida – trenutek, ko je na ulici srečala zapornike v rožnatih oblekah, obsojene zaradi grozodejstev, ji je odprl oči za razsežnosti tragedije, ki jo prebivalstvo čuti še desetletja kasneje. Ta izkušnja je trajno zaznamovala njeno delo
Po izobrazbi je Urška Breznik sinologinja in umetnostna zgodovinarka. Prav študij kitajske kulture, jezika, zgodovine in filozofije je bil tisti, ki ji je odprl oči za širše družbeno zavedanje. Branje Edwarda Saida, palestinsko-ameriškega akademika in političnega aktivista, ter soočenje z evrocentrizmom pa sta jo pretresla in ji dala vedeti, da zahodna družba ni tako urejena, kot se rada predstavlja. Danes deluje v mariborski Pekarni Magdalenske mreže, kjer se tesno prepletatata njeno osebno in poklicno življenje – v nevladnem sektorju, pravi, meja med njima skoraj izgine. Za druge se aktivno
Pred dvema letoma je Amna Naji v Gazi še študirala veterino. Redno je obiskovala predavanja, veliko telovadila, jahala, se družila s prijatelji. Imela je tudi občutek, da se življenje odvija v pravo smer. Potem je nastopil tisti 7. oktober. Amna Naji je imela življenje, ki ga opisuje kot skoraj popolnega. Študirala je veterino na univerzi Al-Azhar v Gazi, obdana je bila s prijatelji, družino, športom in občutkom, da je možno tako rekoč vse. A vse se je spremenilo 7. oktobra 2023. Gaza, regija, tudi ves svet, nenazadnje, so se prebudili v kaos raket, eksplozij in negotovosti. Družina se je čez
Demenca ni le pozabljanje imen in datumov. Je skupek simptomov, ki nastanejo zaradi propadanja možganskih celic. »Pomembno je, da jo družba prepozna kot bolezen, primerljivo z vsemi drugimi,« poudarja nevrologinja in raziskovalka demence dr. Milica Gregorič Kramberger. Vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki v Ljubljani, doktorica medicine Milica Gregorič Kramberger, v podkastu razgrne tako človeško kot strokovno plat te zapletene bolezni. Njeno delo pa sega daleč onkraj bolnišničnih zidov – z raziskavami, izobraževanji in sodelovanjem pri nacionalni strategiji za obvladovanje
»Jaz bi rabila, da bi eden prišel spat z mojo taščo.« Ta na videz nenavadna prošnja, izrečena sredi pogovora, je v resnici utelešenje globoke stiske, teže, obupa in nemoči svojcev, ki skrbijo za osebe z demenco. Tokrat smo v podkastu poskusili odgrniti zaveso z bolezni, ki ne prizadene le bolnika, ampak vso družino, prijatelje in skupnost. Demenca, pogosto opisana kot »nepričakovani gost, ki pride brez vabila in ostane preveč dolgo«, je mnogo več kot zgolj pozabljanje. Gre za krovni izraz za več kot sto bolezni, ki vplivajo na delovanje možganov, najpogostejša med njimi je Alzheimerjeva boleze
Zgodba sester Lee in Mire Hedžet je zgodba o ljubezni, potrpežljivosti in sestrski povezanosti, ki se je še okrepila ob bolezni njune mame. Demenca jima je življenje obrnila na glavo, a pokazala tudi, kako močna je lahko človeška bližina — in kako pomembno je, da ne pozabiš nase, ko skrbiš za nekoga drugega. »In potem se lepega dne zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pove Lea. Njuna mama z demenco živi že 25 let. Bolezen se je začela plaziti neopazno – z drobnimi pozabami in zmedenostjo, ki sta bili skoraj prisrčni. »Poklicala me je in vprašala, kako se pripravi pašta s
»En odstotek staršev ocenjuje, da je njihov otrok doživel spletno nasilje, petdeset odstotkov otrok pa o isti stvari poroča.« S to statistiko je raziskovalka Ajda Petek iz točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si zarezala v srž problema: med svetom staršev in svetom otrok je globok prepad. Vzrok ni nujno v pomanjkanju skrbi ali stika z otrokom, temveč predvsem v nerazumevanju digitalnega okolja, ki je namensko zgrajeno tako, da posameznika zasvoji. »Tehnološki velikani zaposlujejo res top strokovnjake, ki delajo na tem, da ustvarjajo aplikacije in omrežja na način, da se od njih čim tež
»Ostajajo doma, za zaprtimi stenami, v svoji sobi, z zatemnjenimi okni.« S temi besedami Tatjana Stanec, socialna delavka in svetovalka v mariborskem Centru Šteker, opiše svet, v katerega se zatekajo mladi, ujeti v prekomerno rabo zaslonov. To niso sobe za počitek, ampak zatočišča pred resničnostjo, ki pa lahko postanejo njihov zapor. Vzroki za umik so pogosto zapleteni in kompleksni. »Gre za motnje čustvovanja, težavno družinsko okolje, nekateri so morda bolj introvertirani,« pojasnjuje. Digitalni svet jim ponuja navidezno varnost, a ta ima svojo ceno. Ko pa začnejo izgubljati nadzor nad sebo
Začelo se je v petem razredu, po ločitvi staršev. “Bil sem dokaj prepuščen samemu sebi,” pravi. V iskanju nečesa, kar bi mu zapolnilo praznino, je našel svet videoiger. Kmalu so ga strateške igre, kot je Age of Mythology, potegnile vase. Postale so več kot zabava; bile so način bega pred težavami in vir dopamina, ki ga v svojem vsakdanu ni našel. 21.097 ur. Toliko časa je Črt preživel za računalnikom in z video igrami. Po svojih izračunih bi v tem času lahko opravil tri študije, se naučil 35 jezikov ali pa postal mojster v igranju klavirja. “To je seveda tudi 2,4 let mojega življenja, konstant
