Duhovno branje
Duhovno branje
202 episodes
latest
daily cadence
Slovenian language
https://hozana.si/podcast_branje
Episodes
Reading the feed…
Duhovno branje
Reading the feed…
Iz govorov sv. Avguština, škofa (23 A, 1-4) Gospod se nas je usmilil Blagor nam, če to, kar slišimo in pojemo, tudi izvršujemo. Naše poslušanje je setev, delo pa pomeni sad iz semena. Po tem uvodu bi vas rad opomnil: Ne prihajajte v cerkev, ne da bi obrodili sadove, to se pravi: ni dovolj, da slišite veliko lepih resnic; treba je tudi po njih živeti. Vendar pa ne smemo pozabiti, kar pravi apostol: z milostjo smo rešeni, ne iz del; da bi se kdo ne hvalil. In še poudarja: Po milosti smo rešeni. Resnično, v našem prejšnjem življenju ni bilo nič dobrega, kar bi bilo Boga nagnilo, da bi nas bil cen
Iz homilij sv. Beda Častitljivega, duhovnika (23. hom.) Predhodnik Kristusovega rojstva in smrti Srečni predhodnik in prerok Gospodovega rojstva, javnega življenja in smrti je v smrtni borbi pokazal hrabrost, kakršne je vera v drugi svet vredna po besedah Svetega pisma: Čeprav so po sodbi ljudi bili mučeni, je njih upanje polno neumrljivosti. Upravičeno se spominjamo Janezovega rojstnega dne za nebesa, ki ga je proslavil z mučeništvom in ožaril z rožnato svetlobo svoje krvi. Po pravici častimo ta njegov spomin v duhovnem veselju, ker je Janez pričevanje za Gospoda zapečatil s svojim mučeništvo
Iz Izpovedi sv. Avguština, škofa (7. knj., 10.18; 10. knj., 27) O večna resnica in resnična ljubezen in ljubljena večnost! Prišel mi je opomin, naj se vrnem k sebi. Res sem se vrnil in stopil sem pod tvojim vodstvom v svojo notrino in zmogel sem, ker si mi ti postal pomočnik. Vstopil sem in videl – kakor je bilo že oko moje duše slabo – ravno nad tem očesom svoje duše, nad svojim umom, nepremenljivo luč; ali to ni bila navadna, vsemu mesu vidna luč, tudi ne, kakor da bi bila iste vrste, samo da večja, ki bi le svetila neskončnokrat močneje in zaobjemala vesoljni prostor s svojo velikostjo. Ne,
Iz Izpovedi sv. Avguština, škofa (9. knj., 10-11) Spoznali bomo večno modrost Že se je bližal dan – ti si vedel zanj, mi nismo vedeli, ko ji je bilo sojeno, ločiti se od življenja. In zgodilo se je, brez dvoma po skrivno tihih določbah tvoje previdnosti, da sva stala nekega dne sama naslonjena na okno, odkoder je bil razgled na notranji vrt hiše, v kateri smo stanovali – bilo je v Ostiji ob Tiberi – in si ločeni od vrvenja sveta po dolgi in utrudljivi poti v miru nabirali novih moči za popotovanje po morju. Tam sva prijetno kramljala. Pozabljajoč, kar je bilo za nama, in stegujoč se za tem, ka
Iz Navodil sv. Kolumbana, opata (13., o Kristusu, viru življenja, 1-2) Kdor je žejen, naj pride k meni in naj pije Prisluhnite, bratje, tej besedi. Zvedeli boste nekaj važnega. Tešite duhovno žejo s požirki iz božjega studenca, ki vam ga bom pokazal, vendar žeje ne boste pogasili. Pijte, vendar ne boste se napili. Vabi nas namreč sam živi vir, studenec življenja in kliče: Kdor je žejen, naj pride k meni in naj pije. Jeremija naj vam pove, kaj boste pili, in sam izvir vas opozarja nase: Mene so zapustili, studenec žive vode, govori Gospod. Gospod in naš Bog, Jezus Kristus, je sam vir življenja
Iz govorov sv. Janeza Zlatoustega, škofa (hom. o hudem duhu skušnjavcu 2, 6) Pet poti spreobrnjenja Hočete, da pokažem poti spreobrnjenja? Mnogo jih je, raznovrstnih in različnih, vse pa vodijo v nebo. Prva pot spreobrnjenja je: obsodba svojih grehov: Pripoveduj, da izkažeš svoje pravo. (Povej najprej svoje grehe, da dosežeš opravičenje.) Zato je govoril prerok: Rekel sem: »Priznam svojo krivico Gospodu« in ti si odpustil krivdo mojega srca. Obsodi torej sam, kar si zagrešil, in to bo Gospodu dovolj, da te opraviči. Kdor namreč obsodi svoje grehe, se bo upiral, da bi spet zašel vanje. Vzbudi s
Iz homilij sv. Janeza Zlatoustega, škofa, o prvem pismu Korinčanom (4. govor, 3.4) Kar je pri Bogu slabotno, je močnejše od ljudi Križ je prepričljivo spregovoril po neizobraženih ljudeh in je pritegnil ves zemeljski krog. To pa ne glede slučajnih reči, ampak prepričal jih je o božjem nauku, pravi pobožnosti, evangeljskem življenju, prihodnji sodbi in je vse neuke in neizobražene ljudi povišal v modrijane. Poglej, kako je to, kar je pri Bogu nespametno, modrejše od ljudi in, kar je slabotno, je močnejše. Kako je močnejše? Ker to je zajelo vso zemljo in je z močjo zagrabilo vse ljudi; in ko so
Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (CS 39) Nova zemlja in novo nebo Ne vemo za čas dovršitve zemlje in človeštva; tudi način, kako bo vesoljstvo preoblikovano, nam je neznan. Podoba tega sveta, ki jo je skazil greh, sicer prejde; toda poučeni smo, da nam Bog pripravlja novo bivališče in novo zemljo, na kateri prebiva pravičnost in katere blaženost bo izpolnila in prekosila vsa hrepenenja po miru, ki se porajajo v srcih ljudi. Tedaj bo smrt premagana in božji otroci bodo v Kristusu obujeni k življenju; kar je bilo vsejano v slabosti
Iz homilij sv. Amedeja, škofa v Lausanni (7. hom.) Kraljica sveta in kraljica miru Pomisli, kako upravičeno se je še pred vnebovzetjem čudovita Marijina slava razširila po vsej zemlji! Glas o njej je segel do konca sveta, še preden je bila povišana v nebesih. Gotovo je bilo tako prav. Deviška Mati je morala že zaradi svojega slavnega Sina zavladati na zemlji in potem stopiti v nebeško slavo. Spodobilo se je, da sta njena svetost in veličina že tu doli postopoma rastli, od kreposti do kreposti, iz sijaja v sijaj, pod vplivom Gospodovega Duha, dokler nista dosegli najvišjo stopnjo ob vstopu v ne
Iz apostolske konstitucije sv. Pija X., papeža (Divino afflatu, 1911) S psalmi Cerkev hvali Boga Svetopisemski psalmi so bili napisani pod božjim navdihnjenjem. Že od začetka Cerkve so hranili pobožnost vernikov, ko so z njimi prinašali Bogu daritev hvale, to je sad ustnic, ki so hvalile božje ime. So pa tudi, kakor je bilo to v navadi že v stari zavezi, zavzemali pomembno mesto pri daritvenem in molitvenem bogoslužju. Tak je začetek »glasu Cerkve«, kakor ga naziva sv. Bazilij, petja psalmov, ki ga je naš prednik Urban VIII. označil kot »hčerko tiste hvale, ki se neprestano oglaša pred prestol
Iz govorov o Visoki pesmi sv. Bernarda, opata, (83. govor, 4-6) Ljubim, ker ljubim; ljubim, da ljubim Ljubezen zadošča sama po sebi, ugaja sama po sebi in zaradi sebe. Sama si je zasluženje, sama sebi plačilo. Razen sebe ljubezen ne išče drugega razloga, ne drugega sadu: njen sad je, da doživlja ljubezen. Ljubim, ker ljubim, ljubim, da ljubim. Velika stvar je ljubezen, vendar le, če teče nazaj k svojemu počelu, ako se vrača k izviru, če se izliva nazaj v svoj vir, ako stalno zajema odondod, odkoder nenehno priteka. Izmed vseh dušnih vzgibov, občutkov in čustev je ljubezen edina, ki z njo stvar
Iz govorov sv. Avguština, škofa Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen Kadarkoli smo v stiski ali v trpljenju, je to za nas opomin in hkrati sredstvo za poboljšanje. Tudi Sveto pismo nam ne obljublja miru, varnosti in pokoja; evangelij nič ne skriva, da pridejo trpljenje, stiske in pohujšanja. Zagotavlja pa: Kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen. Od prvega človeka nismo dobili nič dobrega, podedovali smo celo smrt in prekletstvo; priti je moral Kristus, da nas je tega osvobodil. Zato se nikar ne pritožujmo, nikar ne godrnjajmo, o bratje, kakor so nekateri od njih godrnjali – tako pravi apostol –
Iz homilij sv. Bernarda, opata, v slavo Device Marije (2. homilija, 1-2.4) Marijo je pripravljal Bog, napovedali so jo preroki Za Boga se je spodobilo, da se je rodil iz device. Za devico pa se je spodobilo, da je postala mati samo Boga. Stvarnik ljudi se je hotel roditi kot človek iz človeške matere. Zato je moral ne le izbrati, ampak ustvariti takšno mater, da bo zanj primerna in mu bo ugajala. Bog je hotel, naj mu bo mati devica, da bi iz brezmadežne izšel on, ki bo izbrisal madeže vseh. Tudi je hotel, naj bo mati, ki bo dala svetu nad vse krotkega in iz srca ponižnega, tudi sama polna poni
Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (3, knj., 39-40) Zunaj boji, znotraj strah Sveti možje, obdani z vojnimi nadlogami, v enem in istem času prenašajo nekatere, ki napadajo, in druge, ki jih prepričujejo, da bi jih zavedli na stranpota. Onim se postavijo v bran s ščitom potrpežljivosti; zoper te se bojujejo z orožjem resnice. V obeh načinih bojevanja pokažejo veliko spretnost in pogum. Popačeno mišljenje modro razsvetlijo z učenjem, zunanjim nasprotovanjem pa junaško kljubujejo. Ene poboljšajo s poukom, druge premagajo s potrpljenjem. Napadajoče sovražnike prenašajo z voljni
Iz govorov o Matejevem evangeliju sv. Janeza Zlatoustega, škofa (15. hom., 6.7) Sol zemlje in luč sveta Vi ste sol zemlje. S temi besedami je Jezus hotel reči: Beseda vam je izročena ne za vaše življenje, ampak za ves svet. Ne pošiljam vas v dve mesti ali v deset ali dvajset. Ne pošiljam vas k enemu ljudstvu, kakor nekdaj preroke, pošiljam vas po zemlji in morju in vesoljnem svetu, ki je poln vsega zla. Z besedami: Vi ste sol zemlje, je namreč povedal, da je celotna človeška narava pokvarjena in okužena od grehov. Zato tako zahteva pri svojih učencih tiste vrline, ki so najbolj potrebne in kor
Iz apostolske konstitucije papeža Pija XII. (Munificentissimus Deus, 1950) Sveto in preslavno Marijino telo Sveti cerkveni očetje in veliki učitelji so v pridigah in nagovorih ob prazniku, ki slavi vnebovzetje božje Matere, ljudstvu govorili kot o že znani in sprejeti resnici. To resnico so pojasnjevali in osvetljevali ter njen pomen in dejstvo podpirali še z višjimi in globljimi razlogi. Posebno radi so osvetljevali, kar so bogoslužna besedila le bežno nakazovala. Na ta praznik se namreč ne spominjamo le tega, da Devica Marija ni bila po smrti podvržena telesnemu trohnenju, ampak tudi njenega
Iz pisem sv. Maksimilijana Kolbeja, duhovnika Apostolska gorečnost za zveličanje ljudi Zelo me veseli, dragi brat, da plamtiš v gorečnosti za božjo slavo. Kajti največja kuga v naših časih je verska brezbrižnost, ki najde svoje žrtve ne samo med svetnimi osebami, marveč tudi med redovnimi, seveda v različnih stopnjah. In vendar je Bog vreden slave in to neskončne slave. Ker pa mu mi, uboga in omejena bitja, ne moremo dati take in tako velike hvale, kakršna mu gre, si prizadevajmo, da vsaj, kolikor moremo, kar največ prispevamo k božji slavi. Božja slava temelji na zveličanju duš, ki jih je Kri
Iz razprave sv. Gregorja iz Nise, škofa, o krščanski popolnosti Kristus je naš mir in naša luč Kristus je naš mir, ki je oba dela združil v eno. Z mislijo na Kristusa, ki je mir, bomo prav upodabljali v sebi to Kristusovo ime, ko bomo po notranjem miru izžarevali v svojem življenju Kristusa. Po besedah apostola Pavla je Kristus podrl sovraštvo. Zato ga znova ne oživljajmo v sebi, naše življenje naj bo zanj mrtvo. Bog ga je bil v naše odrešenje očitno pobil, zato ga nikar ne obujajmo v škodo naših duš z jezo ali spominom na slabo, kajti s tem povzročimo nesrečno vstajenje zares preminulega sovr
Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 47, 7) Pridite, povzpnimo se na Gospodovo goro Zdaj vidimo, kar smo slišali. Blagor ti, Cerkev! Najprej si slišala, potem si videla. Slišala je v obljubah, sedaj vidi živo resničnost. Slišala je prerokbe, sedaj vidi v evangeliju. Vse namreč, kar se zdaj dopolnjuje, je bilo že prej napovedano. Dvigni oči in se razglej po svetu! Glej, tvoja dediščina se razprostira do kraja sveta. Glej, kako se je uresničilo, kar je bilo napovedano: Klanjali se mu bodo vsi oblastniki zemlje, vsi narodi mu bodo služili. Glej, kako se je dopolnilo, kar je bilo rečeno: Vz
Iz pisma sv. Klare, device, blaženi Neži Praški Glej na Kristusovo uboštvo, ponižnost in ljubezen Gotovo je srečen, kdor uživa sveto večerjo in se oklepa Kristusa z vsem srcem. Njegovo lepoto nenehoma občudujejo vsi blaženi nebeški duhovi; njegova ljubezen osvaja, misel nanj osvežuje, njegova dobrotljivost nasičuje, njegova prijetnost zadovoljuje, spomin nanj prijetno osvetljuje; njegov duh bo oživil mrtve in blaženo gledanje njega bo osrečilo vse prebivalce nebeškega Jeruzalema. Ker je sijaj večne slave, odsvit večne luči in brezmadežno ogledalo, opazuj to ogledalo vsak dan, o kraljica, neves
Iz govorov sv. Avguština, škofa (304. govor, 1-4) Služabnik Kristusove krvi Rimska cerkev nam danes priporoča praznovanje dneva, ko je sv. Lovrenc premagal svet, prezrl naslado ter v obeh premagal zalezovalca hudega duha. Kakor veste, je v tej cerkvi opravljal službo diakona. V njej je služil Kristusovi krvi, v njej je za Kristusa prelil lastno kri. Skrivnost Gospodove večerje je jasno razložil sv. apostol Janez, ko je rekel: Kakor je Kristus za nas daroval življenje, moramo tudi mi darovati življenje za brate. Sv. Lovrenc je to dobro razumel, bratje, razumel in uresničil. In kar je pri daritv
Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device (13. pogl.) Bog – brezno ljubezni Moj dobri Gospod, z milostnim očesom se oziraj na svoje ljudstvo in na skrivnostno telo svete Cerkve. Ti boš veliko bolj poveličan, če boš mnogim odpustil in jih razsvetlil s svojo lučjo, kot pa če sprejmeš češčenje enega samega revnega ustvarjenega bitja, kakor sem jaz, ki sem te tako hudo žalila ter bila vzrok in orodje za toliko hudega. Kaj bi bilo z menoj, ko bi videla, da sem jaz živa in da je tvoje ljudstvo mrtvo? Ali ko bi zaradi mojih grehov in zaradi grehov drugih ljudi videla, da je tvoja l
Iz raznih spisov zgodovine dominikanskega (pridigarskega) reda Z Bogom ali o njem je govoril Dominik se je tako odlikoval z zglednim življenjem in ga je prevzemala takšna gorečnost za vse, kar je božjega, da so ga upravičeno imeli za od Boga izbranega. Bil je zelo umerjenega značaja razen, če ga je pretreslo sočutje in usmiljenje. In ker veselo srce razjasni lice, je že z zunanjo dobrohotnostjo in vedrino obraza razodeval svojo notranjo blagost. Povsod je z besedo in dejanjem nastopal kot evangeljski človek. Nihče ni bil čez dan bolj družaben in prisrčen s sobrati kot on, ponoči pa nihče bolj
Iz Duhovne pesmi sv. Janeza od Križa, duhovnika (38) Zaročil se bom s tabo za vselej Duša, ki je združena z Bogom in vanj preoblikovana, živi v Bogu in za Boga ter izžareva proti njemu podobno življenjsko moč, kakršno on pretaka vanjo. To, mislim, je hotel povedati sv. Pavel, ko je dejal: Ker ste sinovi, je Bog poslal Duha svojega Sina v vaša srca, ki kliče: Aba, oče! A to se dogaja le popolnim ljudem. Ni se treba čuditi, kako duša zmore kaj tako vzvišenega. Kajti ko ji Bog podeli milost bogopodobnosti in združenja s presveto Trojico, postane deležna božje narave. Tedaj je mogoče, da v duši vz
Iz govora Anastazija Sinajskega, škofa, na praznik Jezusove spremenitve na gori (6-10) Dobro nam je tukaj Na gori Tabor se je Jezus razodel svojim učencem. Ko je hodil z njimi, jim je pripovedoval o svojem kraljestvu in o svojem drugem prihodu v slavi. Morda jih besede niso dovolj prepričale. Zato je, da bi jih utrdil v veri in globlje prepričal, hotel narediti vtis z dogodkom, da bi lažje verovali to, kar naj bi se nekoč zgodilo. Na gori Tabor se jim je pokazal v svojem veličastvu, da bi si lahko predstavljali slavo nebeškega kraljestva. Kakor da bi jim hotel reči: Da zaradi odlašanja tega pr
